Slovensko domobranstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
Za druge pomene glej Slovensko domobranstvo (razločitev).

Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landeswehr; kratica SD) je bila pomožna policijska-paravojaška organizacija, ki jo je septembra 1943 ustanovila nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine, ki jo je Tretji rajh zasedel po kapitulaciji Italije. SD je bila naslednica prostovoljne protikomunistične milice oz. Vaških straž, ki so bile skoraj popolnoma uničene v bitki za Turjak, Legije smrti (okolica Novega mesta) ter Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov), ki je bila skoraj popolnoma uničena v bitki za Grčarice.

Vsebina

Zgodovina

Prva zaprisega 20. aprila 1944
Prva zaprisega 20. aprila 1944

Neposredno po italijanski kapitulaciji so protikomunistične sile v Ljubljanski pokrajini 24. septembra 1943 ustanovile Slovensko domobransko legijo. Slovenska domobranska legija je imela 3 bataljone, ki so bili sestavljeni iz preživelih pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice, Vaških straž, Legije smrti ter Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov). 30. septembra je oblast prevzel nemški okupator, ki je preimenoval in reorganiziral SDL v Slovensko domobranstvo. Nemci, ki so septembra 1943 Ljubljansko pokrajino umestili v svojo operativno cono za Jadransko primorje, so pobudo za ustanovitev Slovenskega domobranstva sprejeli zaradi pomanjkanja lastne vojske.

Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta sodelovala predvsem podpolkovnik Ernest Peterlin in general Leon Rupnik. Peterlin je želel oblikovati močno oborožene enote, vključno s težkimi strojnicami, minometi in topovi nižjega kalibra. Nemci takšne oborožitve slovenskim domobrancem nikoli niso odobrili, dovolili so jim le lahko pehotno orožje. Rupnik je sprva prevzel poveljstvo nad domobranci, a ga je že po nekaj tednih nemška vojska odstavila in mu ukazala, da se z domobranstvom ne sme več ukvarjati. Zaradi njegovih vztrajanj so ga leta 1944 znova vključili in ga imenovali za generalnega inšpektorja. Tik pred koncem vojne, po umiku nemških sil se je razglasil za poveljnika domobranstva, kar pa so mu politični veljaki onemogočili in se je nato odpovedal položaju. Domobranci so bili oboroženi, opremljeni in plačevani s strani Nemcev. Podrejeni so bili nemškemu generalu Erwinu Rösenerju, določeno samostojnost pri vojaških akcijah je imel udarni bataljon Vuka Rupnika, ki je bil edini od domobranskih bataljonov, vse do konca vojne povsem slovenski. Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.

Organiziranost štaba

Organizacijski štab Slovenskega domobranstva so sestavljali:

  • ožji štab, ki so ga sestavljali:
    • poveljnik, polkovnik (v podpisih na dokumentih podpolkovnik) Franc Krener (v nemških dokumentih je zapisano tudi Krenner),
    • pomočnik, podpolkovnik Milko Vizjak,
    • načelnik štaba, podpolkovnik Ernest Peterlin in adjutant kapetan Ladislav Lah;
  • personalni odsek, ki ga je vodil podpolkovnik Milko Vizjak;
  • formacijski odsek, ki ga je vodil Vladimir Sirnik;
  • obveščevalni odsek, ki ga je vodil kapetan Berto Ilovar;
  • stan štaba in arhiva, ki ga je vodil kapetan Lado Delak;
  • šolski odsek, ki ga je vodil podpolkovnik Ernest Peterlin;
    • pododsek za častniški pouk (v izvirniku za oficirsko nastavo), ki ga je vodil major Bajec, učitelji (v izvirniku nastavniki) pa so bili kapetan Leskovšek ter poročnika Barle in Kraiger;
    • pododsek za podčastniški pouk (v izvirniku za podoficirsko nastavo), ki ga je vodil kapetan Cerkvenik, učitelja pa sta bila kapetan Leskošek in podporočnik Meršol. V odseku so delovali še trije nemški častniki in dva civilna učitelja;
  • materialno oddelenje, ki ga je vodil major Peter Rozman, sestavljali pa so ga:
    • tehnični odsek
    • oborožitveni odsek
    • avtomobilski odsek
  • sodni odsek, pod vodstvom kapetana Alfonza Cepudra;
  • sanitetni odsek, pod vodstvom kapetana dr. Staneta Graparja;
  • veterinarski odsek, pod vodstvom veterinarskega poročnika I. klase Janka Drinovca;
  • intendantski odsek, pod vodstvom majorja Josipa Pfeiferja;
  • kaznilniška delegacija, pod vodstvom kapetana Maksa Kosovinca[1]

Prisega

Ljubljanski domobranci so prisegli na ljubljanskem stadionu, prvič na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944 ter drugič na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji, 30. januarja 1945. Primorske in gorenjske domobranske enote niso zaprisegle.

Besedilo zaprisege ljubljanskih domobrancev se je glasilo:

“ ”Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.” [2] ”

Slovenski domobranci so podpisovali tudi izjavo v nemščini in slovenščini:

“ "Sem prostovoljno pristopil v Slovensko Domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil. Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti. To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil. Sem bil o dolžnosti in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen." [3] ”

Prisega ni imela kolaboracionističnega značaja samo zaradi posredne omembe Hitlerja, temveč predvsem zato, ker je bila na njegov rojstni dan. Slovensko domobranstvo je tako prevzelo aktivno vlogo v kolaboraciji z nemškim okupatorjem.

Poraz

Po vojni je velika večina domobrancev zbežala iz Jugoslavije pred partizani. Britanska vojska jih je poslala nazaj v Jugoslavijo, kjer so jugoslovanske oblasti izvensodno ubile nekaj več kot 11.000 domobrancev. Velika večina pripadnikov Slovenskega domobranstva oziroma 11.683 je bilo ubitih po vojni, v spopadih med vojno pa je bilo ubitih približno 1800 domobrancev. Približno 2000 domobrancev, ki so se v Italiji predali ameriškim silam, v Slovenijo niso vrnili, zato so preživeli.[4]

Enote

September 1943
  • Rupnikova skupina
  • Vod Ježica
  • Vod Dravlje
  • Vod Dobrova
  • Vod Devica Marija v Polju
  • Vod Sv. Urh-Dobrunje
  • Četa Golovec
  • Četa Orle
  • Četa Rudnik
  • Triglavska četa
  • Komandna četa
  • Šolska četa (ust. 11. oktobra 1943)
November 1943
1. december 1943
  • 1. bataljon (Ljubljana)
  • 2. bataljon (Vrhnika)
  • 3. bataljon (Kostanjevica)
  • 4. bataljon (Ljubljana; to je bil trenažni bataljon, ki se praviloma ni udeleževal bojnih akcij)
  • 5. bataljon (Novo mesto)
14. december 1943
  • 1. bojna skupina (Ljubljana)
  • 2. bojna skupina (Vrhnika)
  • 3. bojna skupina (Gorjanci)
  • 4. bojna skupina (Logatec)
  • 5. bojna skupina (Ljubljana - Rakek)
  • 6. bojna skupina (Kočevje)
  • 1. šolska skupina (Ljubljana)
  • 2. šolska skupina (Ljubljana; ukinjena januarja 1944)
Februar 1944
  • 1. bojna skupina (Ljubljana)
  • 2. bojna skupina (Velike Lašče)
  • 3. bojna skupina (Gorjanci)
  • 4. bojna skupina (Logatec)
  • 5. bojna skupina (Ljubljana - Rakek)
  • 6. bojna skupina (Kočevje)
  • 7. bojna skupina (Grosuplje)
  • 1. šolska skupina (Ljubljana)
  • 2. šolska skupina (Ljubljana)
10. februar 1944
  • Šolska skupina (Ljubljana)
  • Zaščita okraja Novo mesto (Novo mesto)
  • Skupina za zavarovanje želežniške proge (Notranjska)
Maj 1944
5. julij 1944
  • 1. udarni bataljon (Stična)
  • 2. udarni bataljon (Rakek)
  • 3. udarni bataljon (Višnja gora)
  • 4. udarni bataljon (Šentvid pri Stični)
November 1944
  • 1. udarni bataljon/Btl. "Köhl" (Stična)
  • 2. udarni bataljon (Rakek)
  • 3. udarni bataljon (Višnja gora)
  • 4. udarni bataljon/Btl. "Lindner" (Šentvid pri Stični)
  • 5. udarni "alarmni" bataljon/Btl. "Schmitz" (Velike Lašče)
  • 6. udarni bataljon/Btl. "Kaspar" (Novo mesto)
Marec 1945
  • 1. bataljon
  • 2. bataljon
  • 5. bataljon
  • 6. bataljon
  • 10. bataljon
April 1945
  • 1. bataljon
  • 2. bataljon
  • 5. bataljon
  • 6. bataljon
  • 10. bataljon
  • 12. bataljon

Opombe

  1. ^ Bilten Slovenske vojske, april 2006-8 št. 1, str. 80
  2. ^ "Domobranska prisega", Slovenec, Jutro, 21. april 1944; 31. januar 1945.
  3. ^ B. Repe, Mimo odprtih vrat, Ljubljana 1988, str. 141.
  4. ^ Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Šorn, Tadeja Tominšek Rihtar, "Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji", v Prispevki za novejšo zgodovino (2002), str. 121-130.


Viri

Glej tudi


Slovenske protirevolucionarne sile druge svetovne vojne

uredi
Paravojaške organizacije
Slovenska legija | Sokolska legija | Študentska legija | Nacionalna ilegala Slovenske zaveze | Prostovoljna protikomunistična milica | Gorenjska samozaščita | Slovensko domobranstvo | Slovenski narodni varnostni zbor | Legija smrti | Črna roka | Protibande | Jugoslovanska vojska v domovini (Slovenski četniki) | Slovenska narodna vojska | Slovenska armija Kraljeve jugoslovanske vojske (Matjaževa vojska v domovini) | Ljubljanska varnostna straža
Politične organizacije
Pobratim | Narodna legija | Glavačeva skupina | Akademski klub Straža | Slovenska ženska legija
Varnostno-obveščevalne službe
Informacijski urad M-7 | Slovenska informativna služba | Centralni presbiro | Informacijski urad | OBV | Tajna obveščevalna služba | Oddelek dopisnikov | Berliner Börsen-Zeitung | Mačkovškova skupina | Državna obveščevalna služba
NOV in POJ - Druga svetovna vojna v Sloveniji


Bitka  Ta vojaškozgodovinski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovensko_domobranstvo«