Izbrani članek |

Evropa skupaj z Azijo sestavlja eno samo celino, ki po površini (54 milijonov km²) prekaša vse druge in jo označujemo kot Evrazijo. Delitev te ogromne celine na Evropo in Azijo se je uveljavila v preteklosti predvsem zaradi drugačnega kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega razvoja obeh delov. Evropa je kontinent, ki ga na severu omejuje Arktični ocean, na zahodu Atlantski ocean in na jugu Sredozemsko in Črno morje. Na vzhodu preide v Azijo. Dogovorjena meja poteka od juga proti severu prek Kavkaza, Kaspijskega morja, reke Ural in gorovja Ural. Otoki in polotoki segajo globoko v morja, morje pa se s svojimi zalivi globoko zajeda v kontinent, Več kot polovica evropskega ozemlja je manj kot 300 km daleč od najbližjega morja. Večji del Evrope je podnebno pod vplivom zahodnih vlažnih zračnih gmot z Atlantskega oceana. Zmerno toplo, vlažno podnebje proti notranjosti dobiva izrazitejše celinske poteze (manj padavin, hladnejša zima in toplejše poletje). Primorski deli Norveške na severozahodu celine so zaradi vpliva toplega Zalivskega toka (Severno atlantskega toka) toplejši, zato ima ta del Evrope precej blažje podnebje kot kraji podobne geografske širine, ki niso pod tem vplivom. Primorski deli Južne Evrope imajo sredozemsko podnebje s toplim, suhim poletjem in blago, deževno zimo. V primorskih predelih Južne Evrope prevladujejo rastlinske vrste, ki so prilagojene poletni suši in revni prsti. Rastlinske vrste so večinoma zimzelene. Razširjeno je grmičasto rastlinstvo (makija). V vlažnejših zahodnih in srednjih delih celine tla porašča listopadna vegetacija, na mrzlem severu pa se širijo iglavci. V vzhodnih celinskih delih je zastopano gozdno-stepno in stepno rastlinstvo. V najsevernejših delih celine je podnebje subpolarno, tu se širi tundra z lišaji, mahovi in nizkimi, zakrnelimi grmi.
Preberite več ... | Arhiv
|
Pomoč uporabnikom |
- Pod lipo — osrednja pogovorna stran Wikipedije
- Portal občestva — oglasna deska, projekti, viri in dejavnosti v Wikipediji
- Orakelj — forum, kjer poskušamo odgovoriti na vsakršna enciklopedična vprašanja
- Obvestila — stran, namenjena obveščanju o razvoju Wikipedije
|
|
Slika tedna |
Jezerce Kreda v dolini Radovne je poleg tega, da so tam izkopavali kredo, znano še po številnih raznovrstnih žabah (na sliki sta krastači, ki se parita)
Navadna krastača (znanstveno ime Bufo bufo) ali je zelo razširjena vrsta krastač po vsej Evropi, razen skrajnega severa in juga.
Od drugih žab jo loči vlažna in bradavičasta koža. Samica je opazno večja od samca in lahko zraste do 18 cm. Za samozaščito uporablja tudi strup imenovan bufagin, ki lahko manjšim živalim povzroči celo mišične krče, srčne in dihalne težave. Krastača večino leta preživi na kopnem, le v času parjenja, marca in aprila, se napoti k stalnim mrestiščem v vodi. Da bi krastače zaščitili so v številnih evropskih državah na kritičnih odsekih cest, ki jih krastače prečkajo, postavili posebne podhode. Prehranjujejo se s polži, ličinkami, žuželkami in različnimi črvi.
Avtor fotografije: Mihael Simonič
|
|